Z ločevanjem vročih in hladnih tekočin skozi trdno steno poteka prenos toplote zaporedno skozi tri stopnje: konvekcijski prenos toplote v vroči tekočini, prevodni prenos toplote skozi trdno steno in konvekcijski prenos toplote v hladni tekočini. V najpogostejšem indirektnem izmenjevalniku toplote sta prevajanje in konvekcija primarni metodi prenosa toplote. Vroča tekočina najprej prenese toploto na eno stran stene cevi s konvekcijo, nato prevaja toploto z ene strani stene cevi na drugo in na koncu druga stran stene cevi prenese toploto na hladno tekočino s konvekcijo, s čimer se zaključi proces prenosa toplote. To načelo zagotavlja, da tekočine med delovanjem ne pridejo v neposreden stik, s čimer se izognete navzkrižni-onesnaženju, zaradi česar je primeren za industrijske aplikacije, ki zahtevajo visoko čistost tekočine.
Ploščni izmenjevalniki toplote so sestavljeni iz dveh zvarjenih plošč, oblikovanih s-postopkom stiskanja. Vgrajeni so notranji kanali za pretok vročih in hladnih medijev, plošče pa so razporejene tako, da tvorijo različne zanke za izmenjavo toplote. Lupinasti-in-cevni izmenjevalniki toplote po drugi strani ločujejo vroče in hladne tekočine skozi trdno steno, pri čemer se izmenjava toplote doseže s prenosom-na-steno.
Večja kot je hitrost pretoka medija v toplotnem izmenjevalniku, večji je njegov koeficient toplotnega prehoda. Zato lahko povečanje pretoka medija v izmenjevalniku toplote močno izboljša učinek izmenjave toplote. Vendar pa je negativen učinek povečanja pretoka ta, da poveča padec tlaka skozi toplotni izmenjevalnik in poveča porabo energije črpalke. Zato mora obstajati primeren razpon.
