Za pocinkane jeklene kanale je razumevanje postopka "galvanizacije" logično izhodišče za analizo vseh njegovih značilnosti. Pri tem postopku ne gre za preprosto nanašanje premaza, temveč za natančno metalurško kombinacijo. Običajno so čiste nizko{2}}ogljične jeklene pločevine potopljene v staljeni cink in s postopkom vročega-cinkanja potapljanjem se na površini jekla oblikujeta plast cinkove-železove zlitine in plast čistega cinka. Ta kompozitna plastna struktura je temelj vseh kasnejših lastnosti pocinkane jeklene pločevine.
Mehanizem cinkove plasti je mogoče analizirati z dveh ravni. Prvič, tu je učinek fizične pregrade: gosta plast cinka popolnoma prekrije jekleno podlago in izolira jeklo pred korozivnimi mediji, kot sta vlaga in kisik v zraku, in tako upočasni proces rjavenja. Drugič, obstaja bolj edinstven elektrokemični zaščitni učinek. V zaporedju aktivnosti kovin je cink bolj reaktiven kot železo. Ko je prevleka poškodovana in je jeklena podlaga izpostavljena, cink deluje kot anoda, ki je prednostno podvržena oksidaciji (korozija), medtem ko železo deluje kot katoda in je zaščiteno. Ta »samo-požrtvovalna« zaščita pomeni, da tudi če ima prevleka manjše praske, lahko okoliški cink še vedno zaščiti jeklo pred rjavenjem, kar je značilnost, ki znatno izboljša vzdržljivost materiala.
